Po cesti se vali kup smeti.
Iz napušča kaplja strup
na kup pomečkanih rož.
Smrad in gniloba polnita
jarke.
Sonce zaman steguje svoje nemočne
žarke.
Pregosta je megla, nasičen zrak.
Puščica se zajeda
v srce,
srage skeleče krvi
odnašajo upanje,
da bo še kdaj ljubljena...
Oh, kje je tisti prelep majski dan,
ko poklonil ji je,
česar se ni nadejala.
Kje so objemi, poljubi,
iskrice v očeh,
solze radosti in smeh.
Ko je še verjela,
česar ne bi smela...
Pšenična polja strasti
ples v toplih nočeh,
nasmeh na ustnicah in
veter v laseh.
Kje je tisti lep majski dan,
ko stopila sta na novo pot,
s cvetjem postlano in
s soncem obsijano.
Izpoved ljubezni, upanje,
sreča, pesem, sanje,
z roko v roki
potopila sta se vanje...
Nebo zakrije črn oblak.
Žgoče kaplje dežja
padejo na njen obraz,
siv od pepela.
Solz davno ni več.
Umira srce in peče duša.
V kadeči se mlaki
čaka na svoj zadnji dih.
Takrat se pojavi
črna postava v daljavi.
Zvok korakov
odmeva tja gor do črnih oblakov.
Sredi ceste telo negibnega dekleta,
ki je le v pajčolan odeta,
skrčena, zaprtih oči.
V črnih škornjih
sredi smradu in gnusobe,
se mu ustavi pogled.
Iz srca zastrupjena ost odleti,
zave se teže svojih dejanj.
Odnese jo stran,
ven iz strupenega mesta.
Jo položi na zeleno ravan,
nežno umije nje lice
upadlo od skrbi.
Krik bolečine in obupa
izvije se iz nedrji.
Skloni se k njej,
odpre ji srce:
"Ljuba moja, še je za naju upanje!"
♡
