V deželi onkraj morja se, obdana z gorami, proti nebu dviga zelena planota. Nedolgo tega se je na njenem skritem delu, v varstvu visoke gore, skrivala majhna vasica. Bele hišice, ometane z apnom in pokrite s suho slamo so nudile dom srčnim ljudem. Potke, tlakovane s ploščatimi, skoraj okroglimi kamni, so vodile od hiše do vrta, od njive do gozda. Iz špranj so poganjale travne bilke in pisane cvetlice. S svojimi dišečimi cvetovi so žgečkale podplate otrok, ki so brezskrbno tekali naokrog. Ljudje so bili sicer manjše rasti, vendar jim ni manjkalo radosti, srčnosti in modrosti.
V najmanjši hiši blizu polja je živelo dekletce, rdečih lic, modrih oči in dobrega srca. Mati jo je poimenovala Zarja, saj je na svet prišla ravno ob sončnem vzhodu. Njene hišica pa je bila malce drugačna od drugih, saj je imela na stenah naslikane rože. Zarja je ljubila naravo. Naslikala je spominčice, ki so krasile zid okoli okenca njene sobe. Pod maminim oknom je dehtela vrtnica, pod očetovim pa se je zlato svetil regratov cvet. Bršljan se je ovijal okoli vrat in lezel na streho. Grmički pisanih cvetlic so obdajali hišo in vrt za njo. Mala Zarja je najraje opazovala mamo pri delu na vrtu in ji pomagala po svojih močeh. Večino časa je posvetila cvetlicam. Oboževala je metulje, ki so se sončili v prijetnih jutrih. Opazovala je čmrlje, te velike brenčače, pridne čebele in malega mucka, ki je lovil muhe ter kosa, ki je nabiral hrano za zarod.
Eno bitje pa je obstajalo na tisti planoti, ki se ga je deklica bala. Ni razumela, čemu ti mali stvori sploh obstajajo. Če bi bilo po njenem, bi se jih znebila, jih iztrebila, odstranila iz sveta in njenega čudovitega vrta. Še posebej dejavni so bili ob deževnih dneh. Škrebljanje kapljic po oknih jo je pomirjalo, ko pa je pogledala svoje cvetlice, kako se umivajo v kristalnih kapljicah, ji je pogled ušel na zemljo. Spreletel jo je srh. Lazili so, plazili, sluzili, ovijali, se zvijali... Brrrrr! Ubogo Zarjo je kar streslo od gnusa. In njene cvetlice! Uboge cvetke, kako grozno se morajo počutiti, ko te gnusobe lezejo med njihovimi koreninicami. In koliko je bilo te nesnage v prsti na vrtu, na trati, na solatni gredici in med sladkimi jagodami. Pa ne samo njen vrt, tudi bela potka jih je bila polna. In kos...kos...se je hranil z njimi! Vse to je bilo za dekletce preveč. Zakričala je in se skrila v mamino naročje. Čez glavo se je pokrila z volnenim pletom in si želela le tega, da posije zlato sonce, posuši luže in nažene deževnike daleč pod zemljo. Tja, kjer jih njene ročice ne morejo zatipati. Daleč stran naj gredo grda nekoristna vitja. V svojem strahu ni slišala očetovih besed, kako so te živali koristne, da je zaradi njih prst mehka, da kompost predelajo v bogato gnojilo. Ni hotela zvedeti, da niso sluzasti, ampak samo mokri, da so čista bitja in ne želijo nikomur nič slabega. Zarja ni verjela, da brez njih ne bi bilo sočne solate, debelih jagod in pisanih cvetlic. Zamižala je in si z rokami zatisnila ušesa, ko je mati omenila, da mladi kosi ne bi dočakali novega jutra, če jih starša kosa ne bi nahranila z obnemoglimi trupelci. Zarja je skočila z maminega naročja in stekla v svojo sobo. Zagrnila je zavese in se zakopala pod odejo. Še mucka se je prestrašila, ki je zvit v klobčič mirno spal.
Tako je preživljala petletnica deževne dni. Mati pa ji je venomer mirno dejala: " Prišel bo dan, ko boš spoznala skrivnost deževnikov."
Zarja si v najstrašnejših sanjah ni predstavljala, da je ta dan tako blizu.
Tisto poletje je bilo še posebej vroče. Celo najstarejši med njimi, Hrastov oče, ni pomnil take suše. Prst je razpokala, rastline so venele. Vodo so imeli vaščani le za pitje. Še celo starodavni izvir je usahnil. Prebivalcem vasice spod gore je grozilo dejstvo, da se bodo morali preseliti v dolino. Ampak, da bi zapustili ta čudoviti del sveta, tega niso mogli sprejeti. Z odločitvijo so odlašali do zadnjega dne, do poslednje kapljice vode in zrelega sadeža.
Zarja je z mamo sedela na klopci, žalostno je gledala svoj vrt, poln suhih bilk. Cvetlice so povesile glave, listi so nemo ležali na osušeni prsti. Vstala je in stopala po potki. Od bridkosti je padla na kolena in zajokala. Zavedela se je, da zadnjič gleda svoj vrt, svoj svet. Vedela je, da bo naslednje jutro morala na pot. Ubogo malo bitje je dehtelo, solze so kapljale na razpokano prst. Materi se je orosilo oko, mož pa jo je objel.
Prst je od Zarjinih solz postajala vedno bolj mokra. In v trenutku, ko je deklica hotela vstati in oditi, je iz namočene špranje prilezel deževnik. Na široko je odprla oči in se zazrla vanj. Tiho ga je gledala in polno misli se ji je začelo poditi po glavi. Spomnila se je maminih besed. Kaj pa če...
Tudi zemeljsko bitje je opazovalo Zarjo. Začutilo je njeno stisko. Hitro je izginilo v razpoki in za seboj pustilo kupček mehke prsti.
Obupana deklica pa se je nečesa domislila. Stekla je v hišo in prinesla zadnji vrč vode. Oče jo je hotel ustaviti, mati pa ga je prijela za roko: "Mislim, da ve, kaj dela."
Zarja je vodo prelila v kanglico in z njo poškropila presušen vrt do zadnje kapljice. Vode za pitje ni bilo več. Prst je posrkala vso. Sedla je na tla sredi vrta in čakala. Ni več jokala. Žalost je zamenjalo upanje. Zadrgetala je od pričakovanja. Počasi se je začelo večeriti. Sence dreves so se začele stegovati preko vrta. Postalo je za občutek hladneje. In v trenutku, ko je sonce stegnilo še zadnji žarek preko hriba v daljavi, so iz razpok začela lezti mala bitja. Plazila so se po vrtu, požirala suhi prah, za seboj pa puščala kupčke sveže in rahle prsti. Vse polno jih je bilo. Oče je stekel v vas. Vaščani so hiteli zalivati vrtove z zadnjimi zalogami vode. Mati pa je iz skritega dela shrambe prinesla dva vrča deževnice. Z zalivalko je zalila še trato. Prst je postajala vedno bolj rahla.
Takrat je s severa zapihal hladen vetrič. Na nebu so se začeli nabirati oblaki. Še en rahel piš in na žejna tla so začele padati kaplje dežja.
Zarja pa je kar sedela tam sredi vrta na gredici z jagodami med vsem deževniškim direndajem. Opazovala je živalce, ki so se plazile, se svetlikale v dežju, rahljale prst in reševale njen ljubi vrt, njen edini svet pred propadom. Mati je sedla k njej. Naenkrat je deklica začutila, da mora nekaj narediti. Vstala je, premočena od dežja, ki je že zdavnaj spral solze z njenih ličk. Poklonila se je deževnikom, malim zemeljskim bitjem.
"Oprostite, ljube živalice, da sem vas tako zaničevala. Sprejemam vašo pomoč in vas spoštujem v vaši modrosti. Prejmite mojo hvaležnost, da ste moji vasi rešili življenje!"
Spoznala je, kako so v resnici koristni, saj brez njih tudi sladkih jagod in pisanih cvetlic pa čudovitih metuljev ne bi bilo.
Takrat je mala Zarja postala modra deklica, saj je spoznala, da ni pomembno, kakšen je nekdo po svojem izgledu, najsi bo to žival, rastlina, skala ali človek, temveč so pomembna njegova dejanja.
Mlado dekletce iz vasice onkraj morja je na koncu le premagalo strah pred deževniki.
(Maja Č.)
Tisto poletje je bilo še posebej vroče. Celo najstarejši med njimi, Hrastov oče, ni pomnil take suše. Prst je razpokala, rastline so venele. Vodo so imeli vaščani le za pitje. Še celo starodavni izvir je usahnil. Prebivalcem vasice spod gore je grozilo dejstvo, da se bodo morali preseliti v dolino. Ampak, da bi zapustili ta čudoviti del sveta, tega niso mogli sprejeti. Z odločitvijo so odlašali do zadnjega dne, do poslednje kapljice vode in zrelega sadeža.
Zarja je z mamo sedela na klopci, žalostno je gledala svoj vrt, poln suhih bilk. Cvetlice so povesile glave, listi so nemo ležali na osušeni prsti. Vstala je in stopala po potki. Od bridkosti je padla na kolena in zajokala. Zavedela se je, da zadnjič gleda svoj vrt, svoj svet. Vedela je, da bo naslednje jutro morala na pot. Ubogo malo bitje je dehtelo, solze so kapljale na razpokano prst. Materi se je orosilo oko, mož pa jo je objel.
Prst je od Zarjinih solz postajala vedno bolj mokra. In v trenutku, ko je deklica hotela vstati in oditi, je iz namočene špranje prilezel deževnik. Na široko je odprla oči in se zazrla vanj. Tiho ga je gledala in polno misli se ji je začelo poditi po glavi. Spomnila se je maminih besed. Kaj pa če...
Tudi zemeljsko bitje je opazovalo Zarjo. Začutilo je njeno stisko. Hitro je izginilo v razpoki in za seboj pustilo kupček mehke prsti.
Obupana deklica pa se je nečesa domislila. Stekla je v hišo in prinesla zadnji vrč vode. Oče jo je hotel ustaviti, mati pa ga je prijela za roko: "Mislim, da ve, kaj dela."
Zarja je vodo prelila v kanglico in z njo poškropila presušen vrt do zadnje kapljice. Vode za pitje ni bilo več. Prst je posrkala vso. Sedla je na tla sredi vrta in čakala. Ni več jokala. Žalost je zamenjalo upanje. Zadrgetala je od pričakovanja. Počasi se je začelo večeriti. Sence dreves so se začele stegovati preko vrta. Postalo je za občutek hladneje. In v trenutku, ko je sonce stegnilo še zadnji žarek preko hriba v daljavi, so iz razpok začela lezti mala bitja. Plazila so se po vrtu, požirala suhi prah, za seboj pa puščala kupčke sveže in rahle prsti. Vse polno jih je bilo. Oče je stekel v vas. Vaščani so hiteli zalivati vrtove z zadnjimi zalogami vode. Mati pa je iz skritega dela shrambe prinesla dva vrča deževnice. Z zalivalko je zalila še trato. Prst je postajala vedno bolj rahla.
Takrat je s severa zapihal hladen vetrič. Na nebu so se začeli nabirati oblaki. Še en rahel piš in na žejna tla so začele padati kaplje dežja.
Zarja pa je kar sedela tam sredi vrta na gredici z jagodami med vsem deževniškim direndajem. Opazovala je živalce, ki so se plazile, se svetlikale v dežju, rahljale prst in reševale njen ljubi vrt, njen edini svet pred propadom. Mati je sedla k njej. Naenkrat je deklica začutila, da mora nekaj narediti. Vstala je, premočena od dežja, ki je že zdavnaj spral solze z njenih ličk. Poklonila se je deževnikom, malim zemeljskim bitjem.
"Oprostite, ljube živalice, da sem vas tako zaničevala. Sprejemam vašo pomoč in vas spoštujem v vaši modrosti. Prejmite mojo hvaležnost, da ste moji vasi rešili življenje!"
Spoznala je, kako so v resnici koristni, saj brez njih tudi sladkih jagod in pisanih cvetlic pa čudovitih metuljev ne bi bilo.
Takrat je mala Zarja postala modra deklica, saj je spoznala, da ni pomembno, kakšen je nekdo po svojem izgledu, najsi bo to žival, rastlina, skala ali človek, temveč so pomembna njegova dejanja.
Mlado dekletce iz vasice onkraj morja je na koncu le premagalo strah pred deževniki.
(Maja Č.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar