Dan za sanje

SREČANJE

Rodil se je nov dan. Sonce se je smejalo čez hrib in metalo jutranje žarke prek mladih lesk, ki so brstele na to lepo pomladno jutro. Ptice so se prebujale v krošnjah dreves, na travniku pa so se lesketale kapljice jutranje rose.

Bosa je stopala po mehki travi z lahnimi koraki, mlad vetrič pa ji je vihal zlate lase, ki so ji segali do pasu. Oblečena v belo obleko, z venčkom iz pisanih cvetlic. Kot vsako jutro je bila namenjena na skrito jaso, za katero je vedela le ona. Pot jo je vodila skozi gaj brhkih brez do visoke skale, obrasle z bršljanom. Za skalo je zijal širok prepad, pri vrhu tako na gosto porasel z drevjem in grmičevjem, da se niti stene ni videlo. Odvalila je manjšo skalo, ki je zapirala skrivni vhod. Na prvi pogled je bila pod njo luknja, ko pa so se oči privadile teme, se je odprlo stopnišče, izklesano iz živega kamna. 

Potiho se je spustila po stopnicah in za seboj zaprla vhod. V rovu je bilo čutiti hlad in toploto obenem. Privzdignila je krilo, stkano iz čiste svile, in stopala proti odprtini na dnu, od koder se je širila rahla svetloba in prijeten vonj. Izhod s stopnišča in hkrati vhod na jaso je bila obrasla rožnata vrtnica, katere cvetovi so se ravno prebujali in odpirali v pozdrav novemu dnevu. Stopila je na tla, pokrita z mehkim mahom. Okoli jase je rastlo gosto robidovje z zrelimi sadeži. Ustavila se je, jih nekaj nabrala in pojedla. Robide so bile slastne. Pri vhodu je iz skale tekel potoček in se zlival v majhen tolmun. Zajela je svežo studenčnico in se odžejala. Nato je stopila do roba jase in se zazrla v daljavo. Lasje so ji plapolali v vetru in prevzel jo je poseben občutek, ki ga do takrat še ni poznala. Sončni žarki so jo greli, zaprla je oči in uživala v prijetnem trenutku. Kmalu pa ji srce začelo biti hitreje in zmedla se je.
Na jasi ni bila sama!

Čepel je skrit v robidovju, tiho kot je le mogel. Še dihati si ni upal. Take lepote še ni srečal na svojih vitežkih poteh. In čeravno ga je motil težak oklep, skovan iz čistega srebra, si ni upal niti prsta premakniti. Redko se je česa bal, kajti bil je pogumen vitez, kraljev najljubši in zelo čislan v tistih krajih, takrat pa se je močno zbal, da se ga dekle ne bi prestrašilo in zbežalo. Zavedel se je, da ga nekaj močno vleče k njej. Neka sila, ki si je ni znal razložiti. Neznana moč v prsih. Srce mu je bilo vedno hitreje. 

Zgodilo se v trenutku, kot da bi se ustavil čas. Kot začaran se je dvignil iz robidovja in hkrati snel šlem z glave. V istem hipu se je obrnila in ga zagledala...

Kot vkopana sta stala nedaleč drug drugega. Začutila sta, da sta njuni srci začeli utripati v istem ritmu. Drget v njunih telesih. Srečala sta se s pogledom. 

Pred seboj je videla mogočnega viteza v srebrnem oklepu. Njegovi dolgi rjavi lasje so bili spleteni v kito, ki se je rahlo privzdigovala v vetru. Brado in brke je imel skrbno pristrižene. Ustnice so drgetale. Njegove modre oči pa so izžarevale skrivnostno lepoto. Takih oči še ni videla. Bile so kot dva tolmunčka, kjer se prepletajo jasnost, spokoj, neznano. Ni mogla odvrniti pogleda od njega. V desni roki je držal visok šlem z belim čopom na vrhu. V levi pa je stiskal cvet marjetice, ki ga je nehote utrgal. Zdelo se ji je, da se ja vsa lepota tega sveta združila v njem.

Tudi on je bil kot uročen. Gledal je v boginjo pred seboj s cvetjem v pšeničnih laseh, ki so poskakovali v vetru in se prepletali s sončnimi žarki. 

Bela svila se je svetila kot biser, za pasom, spletenem iz vrvi, pa je visel zlat meč. Levo dlan je položila na prsi, desno pa stegnila proti njemu. Zbral je ves pogum, kar ga je premogel, in ji počasi stopil naproti. Lepotica je vztrepetala, ustnice so se ji zatresle, rdečica ji je obarvala lica. Pogleda pa ni odmaknila. Do nje je čutil globoko spoštovanje, vedno močnejše pa je bilo tudi čustvo, ki ga doslej ni poznal. Postalo mu je nerodno. Preko vrta je zavela topla sapa in z rožnega grma prinesla prijeten vonj. Ponovno se je opogumil in dekletu ponudil marjetico. 

Oh, najsrečnejša marjetica, ki je bila priča porajajoči se ljubezni. Sprejela jo je in si jo pritisnila k prsim. Mravljinčki v trebuhu. Stebelce cvetice je bilo toplo od njegovih rok. Počasi je stopila čisto blizu njega, ga poljubila na žareče lice, nato pa hitro stekla po kamnitih stopnicah, odvalila skalo in čez brezov gaj odbrzela v gozd. Srce ji je bilo kot noro. 

On pa je kar stal tam sredi jase, obsijane s soncem, obrasle z robidovjem in dehtečimi vrtnicami in gledal za njo. 

Mlada lepotica s pšeničnimi lasmi iz vasi in pogumni vitez z gradu sta spoznala Ljubezen, ki je njuni srci združila v večnost.

(Maja Č.)